Prihodnost človekovega bivanja je ena tistih tem, ki na poseben način izzivajo poslanstvo arhitekturne prakse, saj ne zajemajo le razmisleka o tem, kako bomo v prihodnje gradili in urejali prostor – ki ni neomejena dobrina –, temveč tudi o poglobljenem razumevanju pogojev življenja: odnosov med ljudmi, okoljskih in prostorskih omejitev ter ekonomskih in normativnih okvirov, ki vse bolj narekujejo naš način življenja. Ti pogoji bivanja, materialni in nematerialni, so tesno prepleteni s širšimi procesi družbenih tendenc, zato razprava o prihodnosti bivanja ne more ostati omejena zgolj na tehnične ali tipološke rešitve. Odpirati mora vprašanja o človeških vrednotah, medsebojnih odnosih in usmeritvah, ki jih kot skupnost želimo uresničevati (ali pa bi bilo to bolje za vse nas), arhitektura pa tem usmeritvam s svojo prakso daje vidno obliko in trajen materialni izraz.

Naše sodobne okoliščine takšen razmislek vse bolj narekujejo in potrebujejo. Podnebne in ekonomske napetosti, posledična preoblikovanja mestnih struktur, vprašanja (ne)dostopnosti stanovanj, demografski premiki, digitalizacija vsakdanjika in naraščajoča družbena neenakost sooblikujejo nove oblike realnosti, ki od arhitekture in urbanizma terjajo premislek onkraj ustaljenih modelov. Prihodnosti bivanja ni več mogoče razumeti kot linearno razvojni proces niti je ni mogoče meriti zgolj v kvadratnih metrih ali številu sob in zgrajenih stanovanj.

V takšnem kontekstu bi se družbena vloga prostorskih ustvarjalcev morala dodatno poglobiti. Arhitektura in urbanizem nista le disciplini, ki udejanjata prostor, v katerem preživimo večino svojega časa, temveč medija, skozi katera se artikulirajo načini socializacije, razmerja med zasebnim in skupnim, ritmi vsakdana ter humani pogoji za življenje.

Vsaka prostorska odločitev ima posledice, ki segajo daleč v bodočnost, zato naj te neizogibno odpirajo vprašanja, kakšne oblike solidarnosti, skrbi, odprtosti in odpornosti mora arhitektura omogočiti v času, ki ga vse bolj zaznamujeta negotovost in hitra globalna preobrazba družbe.

V tem duhu je tudi ta številka Arhitektovega biltena posvečena premislekom o prihodnosti bivanja – ne s ciljem po dokončnih odgovorih, temveč z namenom odpiranja prostora o razmišljanju, ki presega trenutne okvire ter se sooča z izzivi in možnostmi, ki oblikujejo naše življenje danes in jutri. Je povabilo k dialogu, ki ga narekuje čas, in k odgovornemu razmisleku o tem, kakšne prostore želimo – in potrebujemo – v prihodnosti.

Naslovnica: Eva Pavlič

Naroči številko

Smo obnovljena platforma, ki odpira prostor za dialog o arhitekturi, prostorskih izzivih in znanstvenih raziskavah ter povezuje strokovno in širšo javnost.
Naša pot se je začela leta 1964 kot bilten. V več kot šestih desetletjih smo zrasli v vplivno revijo, ki je postala stalna spremljevalka in kritični glas slovenske arhitekture.
Danes gradimo na tej tradiciji kot sodobna, večplastna platforma, ki povezuje strokovno znanje z dinamičnim javnim diskurzom.
Naša misija je jasna: omogočiti razpravo, širiti znanje in spodbujati spremembe.

Ekipa

Glavna urednica
Kristina Dešman

Odgovorni urednik
Timotej Jevšenak

Tehnična urednica
Ana Lovrec Medved

Uredniški odbor
Miha Dešman, Andrej Hrausky, Jurij Kobe, Miloš Kosec, Janez Koželj, Zala Zia Lenárdič, Uroš Lobnik

Grafično oblikovanje
Studio Potok

Komunikacijski strateg
Ojama Pit

Tisk
Florjančič tisk d.o.o.

Oblikovanje spletne strani
vkDesign